Genius Loci

 

je v rimski mitologiji duh prostora, prijateljski duh, ki čuva integriteto lokalne skupnosti. V verski ikonografiji je pogosto upodobljen s figuro, ki drži »cornucopia« rog obilja, patero ali kačo. V zahodni Evropi je še vedno veliko oltarjev posvečenih določenem genius loci-ju. S prihodom racionalizma pa je bil ta duhovni pomen vedno bolj negiran. V sodobnem kontekstu genius loci ne predstavlja več varuha, pač pa izrazito, prepoznavno atmosfero in energijo določenega mesta ali prostora.

 

Narava, ljudje in njihove sledi, stavbe, polja, njihove zgodbe in usode, njihove sanje, veselje in obžalovanja, njihova podobnost in edinstvenost, njihova preteklost in sedanjost, vse to se združi v eno samo veliko zgodbo.

Genius loci je preprosto natančen in prefinjen občutek za jezik prostora in harmonija.